Vrste demence

 

Poznamo več vrst demenc, lahko jih razdelimo na:

 

Primarne oblike demence

Demenca pri Alzheimerjevi bolezni, vaskularna demenca, demenca Lewyevih teles, frontotemporalna demenca, demenca pri Parkinsonovi bolezni in demenca pri Huntingtonovi horei.

 

Sekundarne oblike demence

Demenca po poškodbah glave in možganov, demenca pri normotlačnem hidrocefalusu (motnja cirkulacije likvorja v možganih), demenca zaradi prostorskega procesa v možganih (npr. tumor, kronični subduralni hematom, znotrajmožganski abscesi), demenca pri epilepsiji, pri multipli sklerozi, Creutzfeldt-Jakobovi bolezni, pri bolnikih s HIV, pri neurosifilisu, pri endokrinopatijah (sladkorna bolezen tipa 2, obolenja ščitnice ali obščitnic), pri pomanjkanju vitaminov (pomanjkanje vitamina B12, folne kisline, niacina ali tiamina), pri metabolnih motnjah (motnje elektorlitov v telesu, jetrna odpoved, ledvična odpoved), demenca pri odvisnikih od alkohola in demenca pri zastrupitvah (kronična zastrupitev s težkimi kovinami, pesticidi, ogljikovim monoksidom, zdravili ali drogami).

 

Najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 80 % vseh demenc.

 

 

Alzheimerjeva bolezen

Osnovna bolezenska značilnost Alzhemerjeve bolezni so senilni plaki, sestavljeni iz beljakovine amiloida in nevritov (izrastek nevrona, preko katerega se po živčnem sistemu prenašajo vzburjenja), ter nevrofibrilarne pentlje, sestavljene iz t.i. ”tau” beljakovine. V področju možganov, kjer se plaki in pentlje odlagajo, pride do izgube nevronov, ki so potrebni, da se po živčnem sistemu prenašajo vzburjenja, kar dolgoročno vodi do napredujočih motenj intelektualnih funkcij.

V najpogostejši obliki prizadene starejše od 65 let, obstaja pa tudi manj pogosta oblika z zgodnjim nastopom.

Klinična diagnoza Alzheimerjeve bolezni temelji na prepoznavanju demence, ki jo prikaže skala za vrednotenje (npr. mini-mentalni test) in jo potrdi ustrezni nevropsihološki test ter napredujoče slabšanje spomina ter drugih kognitivnih funkcij.

Njen razvoj se lahko začne več let pred postavitvijo diagnoze. V zgodnjih stopnjah so pacientove težave pogosto napačno diagnosticirane kot s staranjem povezana izguba spomina ali stres. Ko bolezen napreduje, se pojavijo: zmedenost, jezavost, nihanja razpoloženja, izgubljanje jezikovnih sposobnosti, izguba dolgoročnega spomina ter splošen umik prizadetega v osamo. Pacient sčasoma izgubi tudi različne telesne funkcije, kar končno privede do smrti. Vzrok in napredovanje Alzheimerjeve bolezni sta slabo poznana.

Za preprečitev pojava bolezni so poznani številni ukrepi, katerih učinkovitost pri upočasnitvi in ublažitvi bolezni pa ni dokazana. Tako za preprečevanje kot lajšanje bolezni se pogosto priporočajo duševna in telesna dejavnost ter uravnotežena prehrana. Ker Alzheimerjeve bolezni ne znamo pozdraviti in poteka degenerativno, je osrednjega pomena skrb za pacienta.

10 % bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo ima pozitivno družinsko anamnezo, ki daje sum da gre za dedovano obliko bolezni.

 

Bolezen difuznih Lewyjevih telesc je druga po pogostosti med demencami, ki prizadene 15 do 25 % pacientov. Gre za neke vrste kombinacijo med Alzheimerjevo in Parkinsonovo boleznijo. Začetni znaki so podobni Alzheimerjevi (težave s spominom, orientacijo ipd.) ali Parkinsonovi bolezni (tresenje, upočasnjenost gibov, neizrazita obrazna mimika ipd.). Običajno se kmalu pojavijo prividi in prisluhi, za to vrsto demence pa so značilni tudi padci brez vzroka in kratkotrajne izgube zavesti ter v začetni fazi bolezni izrazito nihanje razpoloženja: pacient je en dan živahen, naslednji pa izrazito zaspan, ali pa je del dneva miren, potem pa nenadoma postane agresiven.

 

Vaskularna demenca je razmeroma pogosta oblika demence, ki nastane zaradi žilnih sprememb v možganih. Pacienti imajo pogosto povišan krvni tlak, ki povzroča okvare žil in nastanek infarktov. Razvije se po več zaporednih kapeh, največkrat med 60. in 70. letom starosti. Upad sposobnosti se začne nenadoma, niso pa vse sposobnosti enako prizadete. Pogosta je kombinacija vaskularne demence in Alzheimerjeve bolezni. Pri teh dveh vrstah demenc je pomembno zgodnje odkrivanje in zdravljenje dejavnikov tveganja: visokega krvnega tlaka, sladkorne bolezni, povišanih maščob v krvi, bolezni srca, opustitev kajenja.

 

Frontotemporalna demenca, imenovana tudi Pickova demenca, se običajno pojavi v starosti od 35 do 75 let, kar je v povprečju 10 let prej kot Alzheimerjeva bolezen. Predstavlja okrog 7 % vseh demenc, pri njenem nastanku pa pomembno vlogo igra dednost, saj je kar do 40 % frontotemporalnih demenc dednih. Prvi znak bolezni niso motnje spomina, pač pa motnje govora: pacienti težko najdejo pravo besedo in imajo težave z izražanjem. Postopoma uporabljajo vse manj besed in na koncu sploh ne govorijo več. Med prvimi znaki so tudi spremembe osebnosti in socialnih veščin. Pacient se začne obnašati situaciji neprimerno in razvije nove oblike vedenja, na primer kraje, branje ene in iste knjige, drgnjenje rok, ploskanje. Pacient spremeni tudi prehranjevalne navade, npr. uživa samo določeno hrano, pobira ostanke hrane, v usta daje neužitne predmete ipd.