Izobraževanje odraslih: včeraj, danes, jutri

Včasih me kdo vpraša, kaj pravzaprav počnem kot organizatorka izobraževanja odraslih. Na prvi pogled je odgovor preprost: organiziram tečaje, usposabljanja, predavanja in različne izobraževalne programe. A v resnici je moje delo veliko bolj povezano z ljudmi kot z urniki, učilnicami in prijavnicami.

Vsak človek, ki pride na Ljudsko univerzo Kranj, pride s svojo zgodbo.

Nekdo želi po več letih zamenjati poklic. Drugi potrebuje znanje slovenščine, da bo lažje našel zaposlitev in se vključil v okolje. Nekdo se želi naučiti uporabljati računalnik, ker noče biti pri vsakdanjih opravilih odvisen od drugih. Drugi se želi naučiti tujega jezika, da bi se lažje sporazumeval na potovanjih, pri delu ali preprosto razširil svoje možnosti in spoznal nove ljudi. Nekdo se odloči za izobraževanje, ker želi dokončati nekaj, kar je nekoč ostalo nedokončano. In potem so tu tudi tisti, ki pridejo predvsem zato, da sebi dokažejo: zmorem.

Prav te zgodbe me pri mojem delu vedno znova spomnijo, zakaj je izobraževanje odraslih pomembno.

Včeraj: učili smo se, ker je bilo treba

Ko pogledamo nekaj desetletij nazaj, ugotovimo, da je bilo življenje počasnejše. Poklici so bili bolj predvidljivi, tehnologija ni tako hitro vstopala v vsakdan in marsikdo je pričakoval, da bo šolanje končal v mladosti, nato pa svoje znanje uporabljal še desetletja.

Kljub temu so se naši starši, dedki in babice učili vse življenje. Morda niso govorili o vseživljenjskem učenju in niso obiskovali spletnih tečajev, vendar so se morali prilagajati. Naučiti so se morali uporabljati nove stroje, sprejemati nove načine dela, spoznavati nove postopke in se znajti v svetu, ki se je spreminjal tudi takrat.

Le da je vse skupaj potekalo nekoliko počasneje.

Danes: Uporabnost določenega znanja ima krajši rok trajanja

Danes se spremembe dogajajo bistveno hitreje. Tehnologija je postala del skoraj vsakega poklica, digitalna orodja so prisotna pri vsakdanjih opravilih, umetna inteligenca pa že spreminja način, kako delamo, iščemo informacije in rešujemo probleme.

Kar smo se naučili pred desetimi ali petnajstimi leti, danes ni nujno več dovolj.

To se lahko sliši nekoliko zastrašujoče. Sama na to raje gledam drugače. Nikoli prej nam namreč ni bilo na voljo toliko možnosti, da se nekaj novega naučimo, kot jih je v današnjem času. Danes lahko novo znanje pridobivamo v učilnici, na spletu, v pogovoru, skozi prakso, na delavnici ali preprosto tako, da si dovolimo vprašati: Kako pa to deluje?

Prav ta radovednost se mi zdi pri učenju še posebej pomembna.

Pri svojem delu sem večkrat slišala stavek »Prestar sem za šolo.«

Odrasli se pogosto učimo drugače kot otroci in mladi. Imamo izkušnje, svoje navade, svoje dvome in predvsem zelo konkreten razlog, zakaj želimo nekaj znati. Ko se odrasel človek odloči za učenje, običajno zelo dobro ve, čemu bo novo znanje služilo.

Morda želi napredovati v službi, potrebuje novo poklicno znanje ali želi bolje obvladati uporabo računalnika in telefona. Morda se želi naučiti novega jezika ali pa želi samo preveriti, če še vedno zmore nekaj, česar si je želel že dolgo. In prav pri tem se pogosto zgodi nekaj zanimivega. Človek pride po znanje, odide pa z veliko večjo samozavestjo.

Potem pa se začnejo pogovarjati.

Znanje se ne prenaša samo od predavatelja k udeležencu. Udeleženci se učijo drug od drugega. Delijo svoje bogate izkušnje, poglede, znanje in tudi kakšno življenjsko lekcijo. Pogosto se na koncu izkaže, da so od skupine dobili precej več, kot so pričakovali. Takrat še bolj razumem, da izobraževanje odraslih ni samo pridobivanje kompetenc. Je tudi prostor za druženje z drugimi ljudmi.

Jutri: ne bomo vedeli vsega, bomo pa znali iskati

Kaj nas čaka čez deset ali dvajset let? Tega seveda ne vemo. In verjetno je prav tako.

Vemo pa, da bodo nastajali novi poklici, nekateri bodo izginjali, tehnologija bo še naprej spreminjala naše delo in vsakodnevno življenje, znanje pa bo treba vedno znova dopolnjevati.

Zato se mi zdi, da prihodnost ne bo pripadala nujno tistim, ki bodo pridobili najvišjo stopnjo izobrazbe. Bolj pomembno bo, kdo bo pripravljen ostati radoveden, se učiti, postavljati vprašanja in svoje znanje prilagajati novim okoliščinam.

Morda se bo zato tudi pogled na izobraževanje odraslih še spreminjal. Ne bomo več govorili samo o tem, kaj se moramo naučiti, ampak tudi o tem, kako se znamo učiti.

Znanje odpira vrata. Radovednost pa nas pripelje do njih.

Kot andragoginja verjamem v moč znanja. Kot organizatorka izobraževanja odraslih na Ljudski univerzi Kranj pa imam privilegij, da njegovo moč srečujem vsak dan.

Vidim jo v udeležencu, ki prvič samozavestno spregovori v novem jeziku, ko po dolgem času ponovno sede v šolske klopi. In  v nekom, ki se nauči uporabljati digitalno orodje, za katerega je bil še pred nekaj tedni prepričan, da ga ne bo nikoli razumel.

Prav zato izobraževanja odraslih ne razumem samo kot pridobivanje znanja. Razumem ga kot odločitev, da ostanemo odprti za svet.

Včeraj smo se učili, ker nas je v to pogosto prisililo življenje. Danes se učimo, ker se svet spreminja hitreje, kot bi si želeli. Jutri pa se bomo morali učiti zato, da bomo lahko pri teh spremembah aktivno sodelovali – pri spremembah v načinu dela, novih tehnologijah, komunikaciji in vsakdanjem življenju.

In če bi morala iz vsega tega izbrati eno samo misel, bi bila preprosta: Vsak trenutek je pravi čas, da se česa naučimo. Zato je škoda, da bi čakali na pravi trenutek.

Ker se življenje spreminja.

Mi pa imamo možnost, da se z novim znanjem spreminjamo tudi sami.

Renata Dobnikar

Organizatorka izobraževanja