Kako se spoprijeti s strahom pred vstopom v izobraževanje odraslih?

Zakaj je prvi korak pogosto najtežji in zakaj se ga splača narediti?

Strah pred vstopom v izobraževanje odraslih je pogostejši, kot si mislimo izobraževalci odraslih. Le redko se izrazi jasno in glasno: »Strah me je, če bom zmogel / -la.« Pogosteje se zakrinka v misli: »Prestar / -a sem že.«, »Ne bom zmogel / -la slediti.«, »Kaj pa, če bom edini / -a, ki ne razume?«, »Se bom dobro počutil / -a v skupini?«, »Nazadnje sem v šolski klopi sedel / -la pred 20 leti.«

Dobra novica je, da strah ni izjema, ampak pravilo. Še boljša pa, da se z njim da živeti – in ga celo preseči.

»Nisem več za šolo.« Ali pač?

Veliko odraslih se z grenkim priokusom spominja šolskih let. Ocene, testi, primerjanje, trema pred tablo … Ni čudno, da ob besedi izobraževanje najprej pomislijo na pritisk. A izobraževanje odraslih je drugačno. Pri odraslih ne gre za dokazovanje, temveč za smisel. Nihče vas ne sprašuje, zakaj nečesa ne veste, predavatelje zanima le, kaj želite izvedeti. Tempo je prilagojen, vprašanja so dobrodošla, napake pa del procesa. Učenje ni tekmovanje, ampak sodelovanje in navezovanje novih stikov.

Zanimivo je, da pogosto ravno tisti, ki so v šoli tiho kot miške sedeli v zadnji klopi, v izobraževanju odraslih najbolj zacvetijo. Ker imajo življenjske izkušnje. In ker pogosto vprašajo tisto, česar si drugi ne upajo.

Kaj pa, če bo samo mene strah?

Ne boste edini, ki vas je strah, to vam lahko zagotovimo. Skoraj vsak udeleženec / -ka ima vsaj kanček dvoma glede tega ali onega, ko prvič prestopi prag učilnice. Razlika je le v tem, kdo si ga prizna in kdo ga skrije za nasmeškom. Za mnoge je zato začetek izobraževanja poln olajšanja, saj končno ugotovijo, da niso sami v tem. Ko se oblikuje skupina, strah hitro izgubi moč. Skupno učenje povezuje ljudi, ki se sicer morda nikoli ne bi srečali, in tudi v tem je čar učenja v odrasli dobi.

»Prišla sem samo vprašat …«

Na Ljudski univerzi Kranj se pogosto oglasijo posamezniki, ki so »samo na hitro prišli po nekaj informacij«. Ena izmed udeleženk se je tako prišla pozanimat za računalniški tečaj, a je že na začetku povedala: »Bojim se, da bom vse pomešala.« Danes se smeje, ko pripoveduje, da je bil njen največji strah pravzaprav klik na prijavnico. Ko je ta korak naredila, je šlo vse lažje. Ne zato, ker med učenjem ne bi doživljala izzivov, ampak ker v skupini ni bila sama, ker je lahko vselej kaj vprašala in ker je ugotovila, da ni važno, ali napreduješ hitro ali počasi, samo da napreduješ v svojem tempu.

Kako si lahko pomagate pri premagovanju strahu?

• Začnite z majhnim korakom – informativni pogovor, brez obveznosti.
• Izberite temo, ki vas zanima – radovednost je najboljše zdravilo za strah.
• Dovolite si ne vedeti – to ni slabost, ampak izhodišče.
• Poiščite podporo – svetovalni pogovor lahko razjasni dvome in pričakovanja.

Strah se redko razblini sam od sebe. Se pa zmanjša, ko ga upoštevamo in skupaj z njim naredimo korak naprej.

Če torej razmišljate o vpisu, a vas malce stiska od strahu, je to povsem v redu. Morda je to le znak, da ste na pragu nečesa novega. In takrat si lahko rečete samo še: »Zakaj pa ne?«

Novo znanje, nova prijateljstva, novo veselje v življenju  – vseživljenjsko učenje krepi zdravje telesa, uma in duha.

Naredite prvi korak brez obveznosti: Prijavite se na informativni pogovor ali si oglejte seznam izobraževanj.