Učenje z leti ne peša – le očala zamenjamo za močnejša

Ko sem pred nekaj meseci stala pred polico z učbeniki in skušala prebrati droben tisk na zadnji strani, sem dojela, da se je zgodila dvojna resnica: moja očala niso več kos svojemu poslanstvu, jaz pa sem – verjeli ali ne – spet učenka. V poznih petdesetih. In prav dobro mi gre.

Ko govorimo o učenju v poznejših letih, marsikdo pomisli: "Ah, to ni več zame." Toda resnica je povsem drugačna. Možgani ostanejo vse življenje presenetljivo prilagodljivi, radovedni in sposobni sprejemanja novega znanja – le pristop mora biti malce drugačen. In ja, včasih res potrebujemo samo močnejša očala. Ne zato, ker ne bi razumeli snovi, temveč zato, ker je življenje polno drobnih detajlov, ki jih je škoda spregledati.

Možgani se učijo vse življenje

Znanost danes jasno kaže, da možgani ne “ugasnejo”, ko dopolnimo določeno starost. Prav nasprotno – učenje je še vedno možno – in še vedno prijetno. To pomeni, da lahko z veseljem odkrivamo nove tehnologije, se učimo tujih jezikov, raziskujemo hobije ali preizkušamo veščine, za katere prej ni bilo časa. Starost ni ovira. Pogosto je prav prednost: več znanja, ki ga povezujemo, več izkušenj, več samodiscipline, več motivacije in jasnejši občutek, kaj je res vredno našega časa. Seveda se telo spreminja. Vid včasih zataji, spomin potrebuje trenutek več. A to ne pomeni, da ne zmoremo – pomeni le, da se učimo drugače.

Učenje poživlja

Včasih so imeli starejši predvsem in le eno socialno vlogo: bili so babice in dedki. Danes je drugače … Starejši ne sedijo več za zapečkom – aktivno sodelujejo v družbi, delajo, se prostovoljno vključujejo v projekte, ustvarjajo, telovadijo, varujejo vnuke, potujejo, ustanavljajo podjetja. In se izobražujejo. Veliko in z veseljem. Vsaka nova misel, vsaka pesem, vaja ali informacija so mini telovadba za naše možgane. Učenje v zrelejših letih izboljšuje spomin, ohranja koncentracijo, zmanjšuje tveganje za kognitivni upad, krepi samozavest in povečuje socialno vključenost. Povedano preprosto: učenje je eno najboljših naravnih zdravil za vitalnost.

Učenje je druženje

Še lepše pa je, da starejši pri učenju ne dobijo le znanja, temveč tudi občutek pripadnosti. Nova poznanstva, skupni uspehi, občutek, da nismo sami – vse to je enako dragoceno kot novo usvojeno znanje. Učenje povezuje in odpira vrata v svet, ki ostaja živahen ne glede na datum rojstva.

Radovednost ne pozna let

“Tudi starejši se lahko še učijo, samo nadenejo močnejša očala.” To ni opomin na leta, ampak opomnik na možnosti. Je povabilo k radovednosti, k pogumu in k življenju, ki ostaja barvito tudi po šestdesetem, sedemdesetem ali osemdesetem. Znanje  je darilo, ki ga nosimo s sabo vse življenje. In nikoli – res nikoli – ni prepozno, da si ga podarimo.

Hvaležna sem, da sem del organizacije, kjer vseživljenjsko učenje ni le fraza, ampak vsakdanja praksa. Tukaj se nenehno učim – o znanju, ljudeh in sebi. Ljudska univerza Kranj mi je dala veliko več kot le zaposlitev – dala mi je prostor za rast, učenje in nenehno radovednost. V teh letih sem se naučila marsičesa; tudi tega, da učenje pusti sledi. Ko sem prišla, nisem nosila očal, danes imam že tretja. A vsaka nova dioptrija je zame opomnik, da sem na pravi poti.

Renata Dobnikar

Organizatorka izobraževanja