Nikoli ni prepozno: kako se prekvalificirati po 50. letu in začeti znova

»Ali je pri mojih letih sploh še smiselno razmišljati o spremembi poklica?«

To je eno najpogostejših vprašanj, ki ga slišimo pri svetovanju v izobraževanju odraslih. Odgovor je preprost. Smiselno je. In pogosto tudi nujno.

Za tem vprašanjem pa se skrivajo zgodbe. Resnične življenjske, včasih težke – a pogosto tudi navdihujoče.

Ko rutina postane pretesna

Martina je več kot 30 let delala kot trgovka v majhni vaški trgovini. Delo je poznala do potankosti, stranke so bile domače, dnevi predvidljivi. Potem pa sprememba, trgovino so zaprli. Premestili so jo v večjo trgovino v turističnem kraju. Vsakodnevna vožnja, daljši delovni čas, sezonske obremenitve. Delo ni bilo več isto. Tudi občutek ne.

Ob petdesetem rojstnem dnevu jo je obšla misel, da si naslednjih deset let ne želi preživeti na tak način. Začela je z majhnimi spremembami. Vpisala se je na kratek tečaj keramike. Ne zato, da bi menjala poklic, ampak da razbije monotonijo.

In potem se je zgodilo nekaj zanimivega. Učenje jo je začelo privlačiti.

Sledil je tečaj izdelave trdih mil. Prosti čas je začela preživljati ustvarjalno, izdelovala je trda mila in glinene posodice za milo. Njeni izdelki so postajali vedno bolj dodelani in iskani.

Naslednji korak je bil logičen: zeliščarski tečaj in pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) Zeliščar. Tam je spoznala sošolko, ki ji je predstavila svet aromaterapije.

Korak za korakom, brez velikih dramatičnih odločitev, je gradila novo pot. Po treh letih učenja, ustvarjanja in razvijanja lastne blagovne znamke naravne kozmetike je sprejela odločitev: dala je odpoved in začela delati to, kar jo res veseli.

Ko je o tem spregovorila na svetovanju pred pridobitvijo NPK Aromaterapevt, je bilo jasno eno – našla je svoj poklic, svoje poslanstvo.

Ko izguba postane prelomnica

Slavko je prišel na svetovanje po priporočilu Zavoda za zaposlovanje. Star 51 let, ekonomist, več kot 30 let delovne dobe. Potem pa je nenadoma postal tehnološki višek.

Na razgovorih je dobival občutek, da njegova leta povedo več kot njegove izkušnje. Motivacija je upadala. Upanje tudi. Na svetovanju sva najprej pregledala možnosti prekvalifikacije.

Prelomni trenutek se ni zgodil ob pregledovanju seznama izobraževalnih programov. Zgodil se je v pogovoru. Zaupal mi je, da je zadnji dve leti skrbel za hudo bolno ženo. Skozi pogovor sva prišla do ugotovitve, da mu ravno zaradi tega niso tuji skrb, odgovornost, človeški stik in nega nepokretne osebe. On sam pa tega ni videl kot pomembno znanje.

Predlagala sem, naj razmisli o poklicih na področju pomoči ljudem. Odločil se je za usposabljanje za socialnega oskrbovalca na domu. Prek Zavoda za zaposlovanje je pridobil financiranje in v nekaj mesecih zaključil program ter pridobil NPK Socialni oskrbovalec na domu.

Praktično usposabljanje je opravljal v domu za starejše in tam so ga opazili. Zaposlitev je dobil še pred koncem usposabljanja.

Dve leti kasneje sva se ponovno srečala. Delodajalec mu je v tem času plačal prekvalifikacijo za medicinskega tehnika.

Njegov odgovor na vprašanje, ali se je pravilno odločil, je bil kratek: »Najboljša odločitev v zadnjih letih.«

Hitre poti do novega poklica

Zgodbi Martine in Slavka nista izjemi. Sta pa dokaz, da obstajajo konkretne, dosegljive poti do spremembe tudi po 50. letu.

Med najpogostejšimi možnostmi so:

• Nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK) – hitra pot do formalno priznane usposobljenosti, potrebne za opravljanje poklica na podlagi znanja in izkušenj ali krajšega strokovnega usposabljanja.
• Poklicni tečaji – enoletno izobraževanje, namenjeno odraslim, ki že imajo zaključeno srednjo šolo in se želijo prekvalificirati. Program vključuje predvsem strokovne predmete za izbrani poklic, saj so splošni predmeti že priznani.
• Nadaljnje formalno izobraževanje – kadar si posameznik želi širše spremembe kariere.

Ključno pa je nekaj drugega: kaj vse že znate, a tega ne štejete kot znanje? Veliko odraslih podcenjuje svoje izkušnje. Hobiji, skrb za bližnje, prostovoljstvo, delo z ljudmi, ročne spretnosti, vse to so lahko temelji za nov poklic.

Martina je začela ustvarjati s keramiko »za sprostitev«. Danes od tega živi. Slavko je skrbel za ženo. Danes profesionalno skrbi za druge.

Naj vam na koncu predam še misel, ki jo sicer vsi poznamo, a ji redko verjamemo: »Nikoli ni prepozno.«

Ne gre za prazno krilatico, ampak za resnično modrost, ki jo potrjujejo življenjske zgodbe ljudi po 50. letu, ki so si upali narediti prvi korak.

Na Ljudski univerzi Kranj vas vabimo, da pogum za prvi korak zberete tudi vi.

Mojca Rozman

Organizatorka izobraževanja odraslih